RSS Feed
  1. Slabovidnost in disleksija

    October 17, 2011 by Domen

    Nedvomno se vam je že kdaj zgodilo, da ste v časopisu napačno prebrali neko besedo, zamenjali vrstni red besed ali kaj podobnega in pri tem pomislili, da vas mogoče muči disleksija. Paziti je namreč potrebno, da bi disleksija ne zameglila problema slabovidnost in seveda tudi nasprotno, da bi slabovidnost ne zameglila problemov, ki jih ustvari disleksija. Disleksija je motnja, ki jo je zelo težko diagnosticirati, saj preden bi pomislili, da nas ovira prav ta motnja, pomislimo na številne druge motnje, ki so bolj pogoste. Disleksija zagotovo ni tako pogosta kot slabovidnost, se pa njeni simptomi na prvi pogled zdijo precej podobni. Vendar pa so nevrološki in psihični razlogi, ki stojijo za disleksijo povsem različni od tistih, ki so za slabovidnostjo. Ker gre za dve povsem ločeni motnji, je potrebno ob pojavu simptomov obiskati zdravnika, ki bo strokovno ugotovil, ali je motnja v resnici disleksija ali slabovidnost.


  2. Disleksija ni usodna motnja

    October 17, 2011 by Domen

    Kako moteča je lahko disleksija, je odvisno predvsem od tega, v kakšnem okolju se posameznik zadržuje in deluje. Ne moremo si predstavljati življenje posameznika, ki ga pesti disleksija, ki bi hodil v službo radijskega napovedovalca. V tem oziru je takšna oseba hedikepirana, ker ne more opravljati neke funkcije, ki jo lahko opravi oseba,ki je disleksija ne pesti. Nemara pa je hendikep prehud beseda, ki ni primerna, da bi opisala težavo kot je disleksija. Dejansko oseba, ki jo muči disleksija, lahko okolici in svojim bližnjim zelo uspešno skriva to nevšečnost, če se izogiba situacijam, v katerih bi se pokazala. Vendar pa je pomembno osebam, ki imajo to motnjo, dobro pokazati, da v njej ni nič takega, kar bi se morali sramovati. Disleksija je podobno kot nevrotični tik zelo blaga oblika osebnostne inhibicije, ki osebo ovira pri življenjskih opravilih le v omejenih situacijah. Kot je npr. delo na radijski postaji.


  3. Disleksija v šolskih klopeh

    October 17, 2011 by Domen

    Disleksija je pojav, s katerim s katerim se srečujejo predvsem pedagoški delavci. Ker disleksija ni takšne vrste motnja, da bi kakorkoli vplivala na zniževanje otrokovih intelektualnih sposobnosti, posebne šole ali programi za dislektike ne obstajajo. Prav zato mora biti pedagoški delavec poučen o tem, kakšno skrb za otroka zahteva disleksija. Ker obstaja več vrst te motnje, obstaja tudi več različnih tipov pedagoških težav, ki jih lahko pedagoškim delavcem zagode disleksija. Pri nekaterih posameznikih se lahko disleksija pojavi le takrat, ko neko besedilo berejo na glas. Ko pa ti posamezniki isto besedilo berejo v mislih in besed ne izgovarjajo na glas, jih disleksija ne prizadene. Zato mora biti pedagoški delavec zelo preudaren in previden, da od otroka ne zahteva branja besedil na glas, ker bi ga to v razredu lahko stigmatiziralo. V takšnem primeru lahko zagato reši tudi tako, da otrok, ki ima disleksijo, besedilo povzame in ne bere na glas.


  4. Razločevanje leve in desne strani

    October 17, 2011 by Domen

    Mnogo ljudi ima težave z razločevanjem leve in desne. V zadnjih časih pa se pojavlja teza, da je to disleksija oz. njena lažja pojavna oblika. Če pogledamo seznam simptomov in znakov, s katerimi je klasično opredeljena disleksija med njimi najdemo tudi težave pri ločevanju simetričnih znakov; naprimer tiskane črke »d« in »b«. Pri tem se hitro zavemo, da izgleda vzrok te motnje podoben kot pri ločevanju med levo in desno smerjo. Zaradi tega se tudi pojavlja teza, da je disleksija povezana z vse več pojavi, ki jih sicer na prvo žogo ne bi umestili pod ta pojem. Če težje ločujete levo in desno oz. ju ne ločujete intuitivno je torej možno, da je razlog temu disleksija. Kljub temu, pa si zaradi tege ni potrebno delati večjih skrbi. Tako kot mnoge druge bolezni je tudi disleksija ravno toliko huda, kolikor vas ovira v vsakdanjem življenju. Če s temi simptomi lahko shajate, se zato ni potrebno obremenjevati.


  5. Stigmatizacija disleksije

    September 17, 2011 by Domen

    Številni posamezniki smo se znašli v družbi z osebo, ki ji povzroča težave disleksija. Tako kot številne druge motnje, ki jih je možno zelo neposredno zaznati v stiku s človekom, je tudi disleksija predmet tabuja. Številni posamezniki imajo občutek, da bi bilo načeti pogovor o tem, kaj je disleksija, z osebo, ki ima to motnjo, neprimerno. Vendar pa ni nujno tako, saj je odkrit pogovor o motnjah z osebami, ki jih motnje pestijo, lahko jasen znake tega, da motnja dejansko ni nekaj, kar osebo stigmatizira. Pogovor lahko ravno prepreči, da bi oseba postala talka svoje motnje in bi se zapirala vase, tako da bi jo disleksija povsem odvrnila od socialnega življenja. Prav vsakemu človeku, ki ga mučijo motnje v določeni funkciji, moramo soljudje pomagati, da jo prekorači. Disleksija tukaj ni prav nič različna od ostalih funkcionalnih motenj, ki se prikazujejo le občasno in le v specifičnih situacijah.


  6. Disleksija ali motnja pozornosti s hiperaktivnostjo?

    May 17, 2011 by Domen

    Disleksija, motnja pozornosti ali oboje? Pri otrocih je večkrat težko ugotoviti, ali jih bremeni disleksija ali motnja pozornosti, povezana s hiperaktivnostjo. Simptomi so mnogokrat lahko podobni in znaki motnje nam o tem ne dajejo dovolj informacij. Disleksija, za katero je naprimer značilno izpuščanje črk pri pisanju ali mešanje podobnih besed pri branju, je namreč lahko pogosto povezana tudi z nizko koncentracijo. Če se naprimer otrok, ki ga sicer bremeni disleksija, uspe koncentrirati na opravilo, ki ga opravlja: bodisi pisanje ali branje, lahko disleksija izgine ali pa se simptomi zelo zmanjšajo. Obratno je tudi res, da mnogi otroci, ki imajo težave s hiperaktivnostjo in koncentracijo, mnogokrat izražajo tudi težave povezane z disleksijo. V vsakem primeru gre za dve različni motnji, ki pa se nedvomno v nekaterih primerih prepletajo. Indic, da sta disleksija in motnja pozornosti mnogokrat lahko povezani je tudi, da v mnogih primerih obe postopoma izginejo v teku odraščanja otroka.


  7. Disleksija kot spekter motenj

    April 17, 2011 by Domen

    Strokovno je disleksija pravilno opredeljena kot spekter motenj. Gre namreč za motnjo, ki se lahko kaže na različnih področjih in z različno intenziteto. Disleksija je namreč lahko zelo šibka ali pa tudi zelo močna motnja. Od tega, koliko disleksija ovira posameznika pa je tudi odvisno, kateri je najprimernejši način za se soočit z njo. Če je disleksija zelo šibka, jo lahko tudi niti ne opazimo in zato težko ocenimo, kolikšen del populacije trpi za disleksijo. Vsakomur se je namreč najbrž že kdaj zgodilo, da je kakšno besedo napačno prebral ali pa ob zapisu izpustil kakšno črko. Ali je to že disleksija? Težje oblike motnje je že lažje prepoznati, če naprimer disleksija zaznamuje tudi motnje v govoru ali če so hkrati prisotni mnogi od simptomov, ki so sicer strnjeni pod krovni pojem disleksija. Zaradi vseh teh različnih ravni, na katerih se disleksija pojavlja, je o njen najbolje govoriti kot o spektru motenj in ne kot enotni motnji, ki bi bila enaka za vse primere.


  8. Soočanje z disleksijo

    March 17, 2011 by Domen

    V strokovni javnosti ne vlada jasen konsenz glede tega, kakšnega izvora je disleksija. Znanost še ni napredovala dovolj, da bi lahko do potankosti opredelila ta pojav. Načeloma se disleksija deli na več vrst: avditivna disleksija je povezana s sluhom; vizualna disleksija je povezana z vidom; pozornostna disleksija pa je povezana s koncentracijo. Vsi trije tipi disleksije pa se lahko med seboj prepletajo. Disleksija je kot pojav bolj pogosta pri otrocih, pri odraslih pa nekoliko manj pogosta. To dejstvo napeljuje na tezo, da je disleksija kot motnja premagljiva. S tem mislimo, da je disleksija obvladljiva, saj se je možno v teku razvoja z njo ustrezno soočati in minimalizirati njene simptome. Če je disleksija močno razvita in nas njeni simptomi omejujejo, si lahko najbolje pomagamo z različnimi terapijami, naprimer z različnimi individualnimi ali kolektivnimi delavnicami. Če se posameznik, ki ga bremeni disleksija, zaveda svojih težav, bo ob strokovni pomoči zlahka osvojil tehnike, s katerimi bo te težave obvladoval in minimaliziral.


  9. Kako povedati staršem

    February 17, 2011 by Domen

    Ko morate kot učitelj, psiholog ali socialni delavec otroku ali njegovim staršem sporočiti, da je otoka bremeni disleksija, je zelo pomembno, na kakšen način to sporočite. Oznaka »disleksija« namreč lahko zveni tudi kot stigma, ki bo zato bolj kot je potrebno zaznamovala otroka in njegov razvoj. Starši so namreč lahko ob tem, da otoka zaznamuje disleksija, zelo obremenjeni in zato pretirano znižajo ali zvišajo pričakovanja od njega. Iz samih teh odzivov lahko tako sledi dodatna psihološka in socialna obremenjenost. Disleksija pa je v resnici lahko zelo blaga motnja, ki sama po sebi ne nujno napeljuje na velike učne težave in posledične neuspehe. Staršem in otroku zato povejte, da je disleksija lahko tudi prednost in ne nujno slabost. Povejte, da so veliki umetniki in znanstveniki pogosto kazali simptome, ki jih danes opredeljujemo z imenom disleksija, povejte, da disleksija ni povezana z inteligenčnimi spodobnostmi otroka. Način komunikacije je v tovrstnih primerih zelo pomemben in lahko odločilo vpliva na nadaljnjo soočanje s težavami.


  10. Razširjenost disleksije

    January 17, 2011 by Domen

    Disleksija je učna motna, ki po nekaterih raziskavah zaznamuje 5 do 10% populacije. Po nekaterih trditvah naj bi bila disleksija v zadnjih časih v porastu, vendar je takšne trditve težko preveriti. Trditve o povečani pojavnosti mnogih duševnih in tudi drugih motnjah, med njimi tudi disleksija, so namreč vedno nekoliko sporne, saj ne moremo presoditi, ali se je pojavnost teh motenj v resnici povečala ali pa se je povečala le naša pozornost pri zaznavanju teh motenj. Disleksija je namreč najbrž bila v preteklosti mnogokrat zanemarjen pojav, ki se ga ni nujno zaznamovalo s tem imenom. Verjeti gre namreč tezi, da so v preteklosti otroke, ki jih je zaznamovala disleksija, opredeljevali drugače; mogoče so dejali, da niso dovolj marljivi, niso bili dovolj pridni ali da jim preprosto pisanje in branje ni šlo najbolje od rok. Vsemu temu danes rečemo disleksija. Vprašanje, ali je disleksija v sodobnem času res toliko bolj razširjena kot v preteklosti, tako ne more dobiti enoznačnega odgovora.