V strokovni javnosti ne vlada jasen konsenz glede tega, kakšnega izvora je disleksija. Znanost še ni napredovala dovolj, da bi lahko do potankosti opredelila ta pojav. Načeloma se disleksija deli na več vrst: avditivna disleksija je povezana s sluhom; vizualna disleksija je povezana z vidom; pozornostna disleksija pa je povezana s koncentracijo. Vsi trije tipi disleksije pa se lahko med seboj prepletajo. Disleksija je kot pojav bolj pogosta pri otrocih, pri odraslih pa nekoliko manj pogosta. To dejstvo napeljuje na tezo, da je disleksija kot motnja premagljiva. S tem mislimo, da je disleksija obvladljiva, saj se je možno v teku razvoja z njo ustrezno soočati in minimalizirati njene simptome. Če je disleksija močno razvita in nas njeni simptomi omejujejo, si lahko najbolje pomagamo z različnimi terapijami, naprimer z različnimi individualnimi ali kolektivnimi delavnicami. Če se posameznik, ki ga bremeni disleksija, zaveda svojih težav, bo ob strokovni pomoči zlahka osvojil tehnike, s katerimi bo te težave obvladoval in minimaliziral.